Železniška postaja Meryascoveena

"Prvi letniki sem! Pa spuste jih najprej no! Prvi letniki sm!" Pohitela sta proti glesu, ki je pripadala Hagridu. Stopili sta predenj.
"Živjo Hagrid! Lepo da se znova vidiva!"
"Živjo! Ja res, lepo da se vidiva Mell... No...POSTAVTE SE V VRSTO, PO DVA IN DVA!" Emma in Mell sta se hitro postavili skupaj, nekje na sredini vrste.
"Imaš pa srečo...Mislim to, da imaš starša...Moja dva sta obadva mrtva." Glas se ji je neslišno zatresel. Tudi sama se je spominjala smrti njunih staršev. Kričanje njenega očeta, ki je skrbel zanjo, odkar je njeno mater ubil eden od Mrlakenstainovih služabnikov. Emma jo je žalostno pogledala. Nekaj ji je rekla, a ona je ni razumela. Vrsta se je končno začela premikati.

Stopili sta na hladen večerni zrak. Emmo je tako prevzela lepota, da je bila gluha za vse okoli. Začutila je, kako jo je Samell povlekla za rokav plašča. To jo je zdramilo iz transa in skupaj sta stekli proti mogočnemu glasu, ki je klical prvošolce. Znašle sta se pred ogromnim človekom. Mell ga je očitno poznala, sqaj ga je pozdravila''Živjo, Hagrid.''. Odredil je, da se v vrsto postavijo dva po dva. Onidve sta se znašli nekje na sredini kolone. Hodili so po vlažni trati in čez nekaj časa prispeli do roba ogromnega jezera, na katerem je plavalo veliko čolničkov.

Nagnil je glavo, ko je videl njen odziv. Tako kot je njegov preračunljiv um predvidel, je bila presenečena in ogorčena. Odlično, vsaj pozabila ga ne bo. Še vedno se je rahlo smehljal, ko se je nagnil nazaj v sedež in se ji pridružil v strmenju skozi okno. Pokrajina je drvela mimo, od nje pa se je videlo le zamazano zeleno, rjavo in rumenkasto barvo. Nebo je bilo rahlo oblačno, vendar je vseeno sijalo sonce. Dolgo časa sta bila oba tiho. Končno je le odgovorila na njegovo vprašanje in ugotovil je, da se je odločil, da jo bo klical kar Est. Bilo je najkrajše in najlažje si ga je bilo zapomniti. Ko pa ga je vprašala, kam misli, da bo šel, oziroma kam hoče, se je lahko le zarežal. saj je vedel že od vsega začetka, kam bo šel. In tudi tako je želel. Spolzgad je bila edina kmožnost, saj je bil zloben, sarkastičen, njegova polt je bila praktično bela, oči je imel zele kot kača, zenice pa ozke in dolge. Poleg tega pa je užival v nesramnosti do drugih. In nikdar se ni mogle navezati ne na ljudi ne na predmete ne na karkoli. Do sedaj. Zopet je nagnil glavo, saj je bil zmeden nad občutki, ki so ga prevzemali ob tem dekletu. Zaprl je oči in ji z nasmeškom odvrnil "Grem v Spolzgad. O tem ne dvomim.«nato je navedel vse razloge, ki si jih je že predvajal v glavi.

Nato je zaslišal cingljanje, ki je opozarjalo, da so že skoraj prispeli. Skočil je pokonci in dejal »Skoraj smo že tam. Preobleči se moramo v plašče.«. S police je potegnil kovček in iz njega hitro izbrskal svoj zeleno obrobljeni plašč. Nataknil si ga je preko srajce in usnjenega pospravil nazaj.

Njegov samozavesten glas ji je odmeval v glavi. Jasno ji je bilo, da o tem niti najmanj ne dvomi. Svoje mišice je prisilila, da so se uravnale v resnost. Prikimala je. "Spolzgad je v redu. A tudi Drznvraan ni slab." Ni ji bilo jasno, v katerem domu bo pristala, da ne bo na koncu kakšen mehkužen Pihpuff, ali še huje: Gryfondom. Nikakor ji ni bilo do tega. Zbrala se je in poslušala njegove vzroke. Prikimavala je in ob omembi bele kože in zelenih oči pozorno pogledala omenjene. Hja, ne samo, da je imel to kot spolzgadovsko značilnost, tudi neizmerno privlačno je bilo. Za Esther seveda. Zanimalo je, ali ima trdo in mrzlo kožo. Nato je rekel, da se ne more navezati na nič. A njo ni zmotilo to. Zmotil jo je stavek: "Do sedaj.". Menda ni mislil nje?! Osuplo je odprla usta in jih spet zaprla, in jih odprla, da bi mu ogovarjala, a ni mogla. Namesto tega je besno streljala s pogledom. Tole je pa že prav predrzno! Poskušala se je pomiriti, ker jo je preprosto objela želja, da bi mu učbenik vrgla v glavo. Da bi mu nasmešek zbledel z obraza, da bi se ji nehal tako nasmihati! Kot bi vedel, da s tem povzroča to, da njej pod kožo vre kri. Res, krasno!

Presenečeno ga je opazovala, ko je bliskovito vstal in dejal nekaj, da so že prispeli. Tudi ona je hitro vstala in potegnila iz kovčka satenast plašč. Nadela si ga je in se nato obrnila k Harryju. Ugotovila je, da je precej višji od nje, zato je morala skoraj gledati popolnoma v strop. Ker se ni zganil je hitro pograbila svoj kovček in pomignila mačku, naj ji sledi, nato pa besno zagrabila Harryjevo roko in ga potegnila iz kupeja, ko je ugotovila, da se ne misli premakniti. Njegova dlan je bila dokaj mrzla, kot je pričakovala in bila je mnogo večja od njene. Od tiste dlani, za katero ga je pograbila, so jo spreletavali čudni mravljinci. Potegnila ga je naprej, dol z vlaka in si s komolci utrla pot naprej med prerivajoče bodoče sošolce. "Spokaj!" je nadrla nekega blondinčka in se odpravila naprej. Orjaški bradati mož je stiskal svojo svetilko v rokah, ter se jim predstavil. Prezirljivo je prhnila skozi nosnice, nato pa se ji je obraz spremenil v čisto grozo. Morali bodo pluti čez jezero! Ona pa je sovražila vodo! Mrzla brozga, ki ni bila podobna ničemur... Fuj. Od same groze je nezavedno stisnila Harryjevo roko in mišice so ji otrpnile.

Sarah je stopila na postajo. Kmalu je ugotovila, da kliče ogromen bradat prve letnike. Obvestil jih je, da morajo do Bradavičarke priti po jezeru. Zavzdihnila je in pomignila volčjakoma, ki sta ji sledila, Silver, ki pa je čepela na njenem ramenu pa je le kriknila s čudnim glasom.

Jack je stopil dol z vlaka ko je zagledal velike bradatega moža ki kliče k sebi študente prvega letnika. Jack se je počasi napotil proti možu. Pri njem je bilo že veliko študentov prvih letnikov, ki so čakali v vrsti da so se vkrcali v čolne in nato odpluli proti šoli. Vrsta se je premikala zelo pačasi in med čakanjem si je Jack ogledoval Bradavičarko. Kmalu je bil na vrsti biv je zadnji zato so odpluli ko se je vkrcal v čoln.

Lynn je skupaj z Angie izstopila iz vlaka. Navdušeno se je razgledovala naokoli, vesela, da je končno tu. Nek ogromen gospod je k sebi klical študente prvega letnika in Lynn je pohitela k njemu. Za njim se je delala že dolga vrsta študentov. Lynn se je postavila zadaj. Ko je prišla na vrsto je stopila v čoln in pomahala Angie, naj pride k njej.
Sama se je nato ozrla naprej po ogromnem jezeru. Pogled je bil veličasten. Vse je bilo tako lepo, kot v pravljici. Spet se je ozrla nazaj, da bi videla, če se ji je Angie že pridružila ...

Angie je videla ogromnega gospoda in za Lynn pohitela k njemu. Takoj ji je bil simpatičen. Nekaj časa sta tako skupaj stali v vrsti, ko pa so vsi študentje prišli, so se odpravili proti jezeru.
Tam sta se z Lynn vkrcali v isti čoln. Nekaj časa sta se samo očarano razgledovali naokoli.
Potem je Angie vprašala: "Že poznaš kakšno čarovnijo?" Sama ni znala nobene in skrbelo jo je, da bodo vsi bolši od nje.
Nato se je je ozrla in opazovala grad. Upala je, da ji bo tukaj všeč in komaj je čakala, da jih razporedijo v domove.